Vsak dan se vozim po isti poti v službo. Tudi vi? Opazite kdaj kaj posebnega ali gre za povsem rutinsko »opravilo«?
Na svoji poti prečkam most, na katerem je promet urejen izmenično enosmerno. Nekateri vozniki sicer izsiljujejo prednost, drugače je pa vse lepo in prav.
Pred meseci se je poleg znaka, ki ureja vožnjo, pojavil novi – ta pa omejuje promet čez most na eno vozilo. Opažam, da to vidimo in upoštevamo le redki. Če že sama vedno čakam, da se vozilo pred menoj odpelje na drugo stran, tisti za menoj takoj požene, za njim pa še kdo. Most je v slabem stanju, vendar kaže, da nikomur ni mar, če bo na mostu v trenutku, ko se bognedaj zgodi najhujše?
Sprašujem se, ali res nismo več z glavo pri stvari. Prometni znaki so očitno samo še zato, ker pač tam stojijo, so samo še ena tabla več v vsej množici reklamnih in drugih nepomembnih obvestil ob cesti. Uporaba možganov in razmislek, čemu so tam, pa očitno ne pride v poštev. Naše misli so še doma ali že v službi in razmišljamo o tem, kaj vse moramo postoriti. V tem trenutku smo najbolj ranljivi. Težko bomo pravočasno reagirali, ker nismo niti z mislimi pri stvari, ob tem pa po možnosti govorimo po telefonu. Vozilo je sredstvo, s katerim gremo od točke A do točke B. Vmesni čas pa pogosto skušamo izkoristiti za čisto druge reči, na katere se skoncentriramo, medtem ko spotoma vozimo. Malce ostra misel? Kolikokrat se zalotimo, da smo se pripeljali do točke B in se sploh ne spomnimo, kako, kje smo vozili, kaj smo opazili?
