Mi vsi: “Kakšnega? Chopper, enduro, športnega, potovalno križarko? “
Ona: “Ne vem. Morda hočem za začetek le izpit za motor.”
Pred odločitvijo za nedeljske vožnje z motorjem je prav, da začetno spomladansko navdušenje umirimo s temeljitim premislekom, zakaj se odločamo za motor. Kdaj, kje, s kakšnim motorjem ali sploh, se bomo vozili in se šele potem zaženemo v projekt.
V veliki prednosti ste ženske, ki se v zadnjih letih pri vožnji z motorjem že enakovredno kosate z moškimi. Priznavate, da motorja ne obvladujete že od rojstva in ste za vozniški izpit za avto potrebovale več kot petnajst ur. Le navdušenje in nekaj izkušenj pri vožnji motornega kolesa ste večinoma povzele po moških. Bravo. Neobremenjene s predsodki, samozavestne in pogumne.
Najprej poiščimo ustrezno šolo vožnje, ki usposablja za izpit kategorije A. Lažje bo, če obiščete šolo vožnje, ki so vam jo priporočili že izkušeni motoristi. Lahko pa si šolo vožnje izberete tudi po kriteriju najnižje cene, pri čemer se seveda temeljito pozanimajte, kakšen bo končni strošek usposabljanja za voznika motornega kolesa, da se izognemo kasnejši nejevolji ali bognedaj opravljenemu izpitu brez znanja.
1. Ker vozniški izpit najmanj B kategorije (za avto) že imamo, nam ne bo potrebno polagati izpita iz prve pomoči pa tudi splošni del teoretičnega usposabljanja v šoli vožnje (tečaj CPP) se prizna. Prometni znaki, prednosti v križiščih in težave s policisti so pač za vse voznike podobne. Le zdravniški pregled, da smo sposobni za vožnjo motornega kolesa bomo opravili.
2. V šoli vožnje bo potrebno še usposabljanje iz teorije za motorna kolesa – samo posebni del v trajanju dveh predavanj.
3. Po opravljenem teoretičnem delu izpita na izpitni komisiji pa se začne vožnja, vožnja. Vau!
4. Za začetek na vadbeni površini šole vožnje, za katero je prav, da je na razpolago samo za motoriste in je opremljena s stožci ter drugo vadbeno opremo. Največ se bomo naučili ravno na vadbeni površini šole vožnje. Zavoji, osmice, izogibanje oviri, naglo ustavljanje in vse, kar v praksi promet na cesti prinese s seboj. Tudi na izpitu bo z dobrim obvladovanjem motorja vožnja lažja.
5. Priporočljivo je, da ima vaša šola vožnje za učenje na razpolago več motorjev, tudi takih z znižano višino vzmetenja in sedeža. Za lažje razmevanje ustrezne višine motorja zadošča, da vsaj prsti na nogi sežejo do tal in omogočajo varno ustavitev. Motor ni nožni poganjavček. Takoj ko speljemo, damo nogi na za to namenjeni stopalki in nam je za višino motornega kolesa (vsaj do prvega ustavljanja) popolnoma vseeno.
6. Nič ni narobe, če prvič sedete na 125 kubičnega ali kakšnega drugega malčka in potem napredujete do pravega motorja. Če dobro obvladamo manj zahteven motor, bo prehod na zaresnega lažji.
7. Šlape in čepica s šildom nista za na motor. Že med opravljanjem vozniškega izpita se pozanimajmo o nakupu ustrezne (beri: kvalitetne) varnostne opreme. Od škornjev, preko rokavic, jakne in hlač, do čelade in še česa. Boljše šole vožnje vam ponudijo možnost najema kvalitetne (in higijensko ustrezne) varnostne opreme, tako, da bo kasneje odločitev za pameten nakup lastne opreme lažja.
8. Učenje vožnje z motornim kolesom je užitek. Predpisanim potrebnim dvaindvajsetim uram, ki jih potrebujemo z izpitno vožnjo vred se ne moremo izogniti. Naj bodo pa koristno uporabljene.
9. Pri stroških, ki jih načrtujemo za samostojno vožnjo motorja ne varčujmo s stroški znanja v šoli vožnje, s stroški čelade ter druge varnostne opreme. Raje se odločimo za cenejši ali rabljen motor. Glava je ena.
10. Od tu dalje pa se prepustimo vetru okrog čelade.
Srečno.
