Lahko.
Zakon navaja, da če se otrok vozi v lupinici, mora biti ta obrnjena tako, da gleda v nasprotno smer vožnje. V tem primeru moramo izklopiti zračno blazino. Če pa je otrok lupinico že prerasel (in je nižji od 150 cm), mora sedeti v drugem primernem otroškem sedežu, in to spredaj ali zadaj. Ob tem naj bodo zračne blazine vključene, sedež pa pomaknjen povsem nazaj. Tako se namreč ob morebitnem trku varnostna blazina v celoti napolni in njegovo glavo ob gibanju naprej varno zadrži; če pa sedi preblizu armaturni plošči, se ob trku varnostna blazina sproži neposredno v njegovo glavo.
Se še spomnite svojih zgodnjih najstniških dni, ko ste se s prijatelji primerjali, kdo se je že vozil na sprednjem sedežu? Spomnim se, da sem nestrpno čakala svoj 12. rojstni dan – dan, ko bom lahko prvič sedla na prednji sedež v družinskem avtu in se ob tem počutila bolj odraslo.
Danes je zgodba drugačna.
Če se na pot odpravim samo z enim otrokom, ga največkrat posedim kar na prednji sedež, ne glede na starost. Tako se počuti pomembnega, odraslega, spremlja dogajanje na cesti, zanimajo ga lučke na armaturni plošči, pogovarjava se in komentirava vedenje voznikov. Spotoma ga učim prepoznavati prometne znake.
Seveda je pri tem treba upoštevati upoštevati navodila proizvajalca avtomobila in otroških sedežev, saj priporočajo smiselne namestitve otroških sedežev.
Strokovnjaki navajajo, da je za otroke še vedno priporočljiva vožnja na zadnjih avtomobilskih sedežih. V izrecnih razmerah pa se je celo že izkazalo, da je vožnja otroka na prednjem sedežu boljša kot zadaj – ko npr. otroka težko pripnemo na zadnjem avtomobilskem sedežu (če ima avto npr. le troje vrat), kajti veliko bolje je, da je otrok pravilno pripet v ustrezno nameščenem otroškem sedežu, kot pa da je slabo ali sploh ne pripet.
Vsekakor pa otrok na sprednjem sedežu ne zmanjšuje voznikove pozornosti, kot bi jo lahko na zadnjem sedežu.
Mamica, pazi na cesto, ne glej nazaj.
