Zima – letni čas, ko nas obdarijo Miklavž, Božiček ali Dedek Mraz. Romantičen zasnežen božič, pričakovanje novega leta, zimske počitnice in z njimi povezane zimske radosti.
Ali je res tako lepo? Zakaj sem zjutraj tako nejevoljen?
Že zbudim se z mrzlim nosom in preden zapustim hišo, sem že podoben čebuli, saj imam na sebi vsaj štiri plasti oblačil. Pogled skozi okno iz mene izvabi jutranje renčanje. Avto, s katerim grem v službo, je močno zamrznjen. Podoben je tistem zrezku, ki smo ga pozabili v vogalu, na dnu zamrzovalne skrinje, in tudi za psa ne bo več.
Z daljincem odklenem avto in uporabim kar nekaj sile za odpiranje vrat. Tokrat zarenčim sam nase. Če bi si vzel čas in namazal tesnila na vratih, bi se odprla povsem običajno, saj vlaga ne bi zamrznila. Takoj zaženem motor, da se začne avto ogrevati, in se spomnim navodil proizvajalcev vozil, da motorja ne smemo ogrevati na mestu. Tudi zakon pravi, da motor na mestu ne sme delovati več kot 3 minute … Pišuka, saj bom pohitel. Vzamem strgalo za stekla in že strgam in se prestopam od stekla do stekla. Zaradi varnosti očistim vsa stekla; res pa je, da tudi policisti ne bodo stavkali v nedogled. Pazljivo dvignem brisalce, saj sem pred zimo kupil nove metlice in glede na ceno si ne bi rad privoščil, da se poškodujejo. Tresem se, kot bi za zajtrk pojedel potres, vendar vesel sedem v avto in se odpeljem.
Že na koncu ulice zopet renčim. Stekla ponovno zmrzujejo, vidim iz sekunde v sekundo slabše. Uporabim napravo za pranje stekla in se zanašam na napis na embalaži Vitreksa »–20 stopinj«. Po nekaj metrih mi je jasno, da tudi pri –4 stopinjah Celzija ta tekočina na steklu zmrzuje.
Izvoz iz stanovanjskega naselja, kjer stanujem, je v blagem klancu in vedno zasnežen. Če bo sreča, bo spluženo popoldan, ko se bom vračal domov. Vesel sem, da imam avto opremljen z dobrimi zimskimi pnevmatikami. Za to investicijo mi res ni žal.
Počasi se avto ogreje in tudi vidljivost se je že izboljšala. Nasmejem se tudi ekipi jutranje kronike na Radiu 1. Na parkirišču pred službo pa je vzdušje že boljše, saj je zgledno očiščeno. S tem nas razvaja direktor, ki z veseljem sede v traktor in se za nekaj ur odmakne od poslovnega sveta. Lopata, ki sem jo dal doma v prtljažni prostor, bo tam tudi ostala.
Infografika: Kaja Lotrič
