»Samo ne govori mi, da je vsaka stvar za nekaj dobra!« mi reče kolegica… Ampak jaz sem prepričana, da je tako. Zadnjič sem dobila kazen za prehitro vožnjo. Peljala sem se po ovinkasti cesti, s sopotnikom sva se vračala s sprehoda na bližnji hrib, dobre volje sva klepetala in poslušala glasbo, medtem ko so se ob cesti menjavale table – 50, 70, naselje, konec naselja … Nikjer nobene hiše, lepo ukrivljen ovinek in za njim loparček.
»Gospodična, a vi veste, koliko ste peljali?«
»Aaam … 50?«
»Ne! 71! Poglejte radar, smo vas izmerili, a veste.«
»Aha, pardon, joj, gospod policaj, jaz vedno vozim po omejitvah, samo zdajle sem pa čisto spregledala …«
Tri kazenske točke (premalo, da bi šla na tečaj varne vožnje za izbris kazenskih točk – za to moraš prislužiti najmanj 4, ampak ne velja, če si jih dobil zaradi kakšne popite kapljice preveč) in 125 € kazni, če plačam v osmih dneh. Super! Dobra volja se je skrčila in zavlekla nekam v globino, praznino je napolnila mešanica jeze in obžalovanja. Skesano sem občepela za volanom. Vedno ko me ustavi policija (kar se je vključno z dotičnim primerom zgodilo dvakrat), imam zoprn cmok v grlu in rahlega moralnega mačka. Najbrž deloma zaradi občutka krivde, deloma pa ker sem jezna sama nase in tudi ker bom zdaj vrgla denar skozi okno. Roko na srce, denarna kazen ima svojo težo. Rešitev za zmanjšanje nesreč in večjo varnost v prometu je zagotovo vzgoja, dvig vozniške kulture in na splošno kolektivni premik v glavah, ampak ker se mi možnost, da se bo to pri nas kmalu zgodilo, zdi neotipljivo majhna, se strinjam, da najbolj zaleže, če te udarijo tam, kjer najbolj boli – po denarnici.
No, ampak slaba volja ne traja dolgo. »Kaj čmo, sama sem kriva.« Stran vržen denar, ampak mogoče je pa to tudi za nekaj dobro. Če me ne bi ustavili, bi skozi Besnico še naprej divjala 20 km/h prehitro in lahko bi se zgodilo, da bi enkrat zbila pešca ali kolesarja. Zdaj se mi to ne bo zgodilo, ker bom zaradi bližnjega srečanja z možmi v modrem vedno pozorna na omejitve. To vem, ker verjamem v karmo – sami nosimo odgovornost za svoja dejanja. Preteklost vpliva na sedanjost in prihodnost. Vse se zgodi z razlogom.
Kolegica je imela nedavno prometno nesrečo. Še vedno se sekira, ampak lahko bi bilo huje. Lahko bi bil kdo poškodovan. Prepričana sem, da je od tega dogodka naprej bolj pazljiva in mogoče bo prihodnjič ravno zaradi te izkušnje preprečila tragedijo, ne da bi se tega sploh zavedala.
In še »zakaj je vse za nekaj dobro«: kdor sem, kar sem in kjer sem, je posledica vseh preteklih dejanj in dogodkov, vsega kar sem doživela in občutila. Ker sem danes tu, kjer sem, sem prepričana, da je vse za nekaj dobro.
