Daimler je v spomladanskih mesecih kot prvi proizvajalec gospodarskih vozil na svetu v Ameriki namestil registrske tablice na tovornjak, ki lahko po cesti vozi sam. Voznik mora tisti čas sicer še vedno sedeti za volanom, a njegova pozornost je lahko usmerjena kam drugam in ne na promet. Podoben, a glede na zahtevne evropske predpise morda še večji korak je Nemcem uspel v začetku tega meseca. Tokrat so nemške registrske tablice namestili na Actrosa. Zveza dežela Baden-Württemberg je namreč Mercedesu dovolila preizkušanje tovornjaka Actros Highway Pilot, ki tudi pri hitrosti nad 10 km/h omogoča samostojno vožnjo. S tem, ko je omogočeno testiranje sistemov v realnih pogojih prometa, prihajamo velik korak bližje napovedim, da bi se lahko tovornjaki že čez deset let po avtocestah vozili samostojno.
Vsi tovrstni sistemi se po eni strani razvijajo v želji po doseganju večje ekonomičnosti transportnega sektorja in po drugi strani tudi s ciljem večje prometne varnosti, a istočasno ubijajo vozniške užitke – tiste užitke, zaradi katerih so se mnogi kratkohlačniki v svoji mladosti odločili za poklic voznika.
Ko so nam pri Setri omogočili, da sedemo za volan treh oldtimerjev in se z njimi podamo na cesto, sem za volanom užival kot že dolgo ne. To je bil tisti pravi vozniški užitek, kjer mora voznik poslušati motor, čutiti zobnike v menjalniku in spremljati cesto pred seboj ter predvidevati, v katero prestavo bo treba prestaviti in kdaj, da ne bo prepozno. Vožnja brez avtomatiziranega menjalnika, retarderja, tempomata ali zračno vzmetenega sedeža – torej vseh tehnikalij, ki so dandanes nekaj povsem samoumevnega, tako kot bo verjetno čez 30 let samoumevno, da se tovornjaki vozijo sami, medtem ko vozniki berejo članke o tem, kako jim je tehnologija ukradla vozniške užitke.
