Odločitev, da bo otrok opravljal vozniški izpit, je pomemben korak k samostojnosti, ki ga čuti vsa družina. Starši začnemo otroka na samostojnost v prometu privajati že v osnovni šoli, ko se prvič sam odpravi na avtobus. Seveda ga že pred tem dodobra prestrašimo z informacijami o vsem, kar se mu lahko pripeti med vožnjo.
Povemo mu o teti Pavli, ki je stala med dvema sedežema in si, ko je voznik pritisnil na zavoro, polomila obe nogi. O sosedi, ki je klepetala, pozabila izstopiti in se zato odpeljala na Hrvaško, in o znancu, ki ni odstopil sedeža starejši gospe, zato so ga na domačem dvorišču pričakali vsi člani doma starejših občanov in z njim pošteno obračunali. Otroku je pač treba dati lekcijo, da si bo svojo prvo vožnjo z avtobusom zapomnil za vse čase.
Zelo podobno je tudi, ko dopolni določeno starost in postane »zrel« za vozniški izpit. Da se bo izognil vsem zgoraj naštetim nevarnostim, tokrat kot voznik, ga vpišemo v avtošolo. Pred tem preverimo vse avtošole v bližnji in daljni okolici, saj mu želimo le najboljše. Odločimo se za najcenejšo ponudbo. Seveda smo zadovoljni, ko izvemo, da bo obveznih predavanj cestnoprometnih predpisov precej manj kot drugje. Otrok ima že tako dovolj šolskih obveznosti, sami pa teh predavanj pred toliko leti sploh nismo obiskovali. In če smo izpit opravili mi, ga bo tudi naš otrok, saj jabolko običajno ne pade daleč od drevesa.
Ko opravi še tečaj prve pomoči in pridobi zdravniško spričevalo, ga ponosno prijavimo na izpit iz teorije. In ga prijavimo ponovno in še enkrat. Seveda postanemo jezni na izpitno komisijo, ob vsaki prijavi uslužbenki razložimo zgodovino pridobivanja vozniškega izpita od mladih dni in zatrjujemo, da je lažje opraviti doktorat kot teoretični del vozniškega izpita. Počasi se nam začne dozdevati, da izbira najcenejše avtošole le ni bila prava in da bi bilo mogoče bolje, če bi otrok le poslušal predavanje o cestnoprometnih predpisih toliko časa, kot je bilo predpisano. Po nekaj neuspešnih poizkusih se nam le nasmehne sreča in teorija je uspešno opravljena. Zadovoljstvo je veliko, zato hitro pozabimo na znesek, porabljen za večkratno opravljanje, ki je krepko presegel ceno tečaja v dražjih avtošolah
Ker smo že za teorijo porabili preveč težko privarčevanega denarja, izberemo učitelja vožnje, pri katerem so ure vožnje najcenejše. Ker zgodba o jabolku še vedno velja, mi pa smo pred nekaj desetletji opravili izpit že po nekaj urah vožnje, je otrok praktično že skoraj opravil vozniški izpit. Od samega zadovoljstva, koliko smo privarčevali pri urah, pozabimo na neizdan račun. Ko po nekaj mesecih vožnje in po nekaj neuspešnih izpitih izračunamo razliko med številom dejansko opravljenih in pričakovanih ur vožnje ter po vrhu še opazimo razočaranega otroka, kako se bliža prvi stopnji depresije, doživimo razsvetljenje.
Otroka prepišemo v avtošolo, ki se nam je na začetku zdela najslabša izbira. Beležila je prisotnost na predavanjih in za vse skupaj še izstavila drag račun. Z bančnega računa dvignemo še zadnje prihranke in otroku kupimo še dodatni paket učnih ur vožnje. In če imamo srečo, nekega dne le dočakamo otrokov telefonski klic … da je izpit opravljen. Glede na to, da se celo življenje učimo in ker pravijo, da vsaka šola nekaj stane, nam postane jasno, da je bila kljub vsemu to dobra naložba, saj smo se ponovno veliko naučili.
